Slovenska znanstvena fundacija (SZF) je na tradicionalni letni prireditvi, Zahvalnem dnevu, v torek, 17. junija 2025 podelila priznanja Prometej znanosti za vzorno donatorstvo in za odličnost v komuniciranju. Častni naziv komunikator znanosti leta 2024 je prejel slovenski antropolog izr. prof. dr. Dan Podjed.
Govor na slovesnosti je imel dr. Edvard Kobal, predsednik uprave SZF.
Spoštovane prejemnice in dragi prejemniki priznanj in časti za leto 2024 na področju filantropije »za več znanosti na Slovenskem« in na področju komuniciranja znanosti, dragi sorodniki, prijatelji in znanci letošnjih slavljencev, gospe in gospodje!
Prisrčen pozdrav v imenu Slovenske znanstvene fundacije!
Znanost, tehnologije in inovacije imajo pomembno vlogo v sodobnih razvojnih prizadevanjih posameznih držav in skupnosti držav.
Znanost pojmujemo kot sistematično spoznavno dejavnost posameznikov in skupin, delujočih samostojno in povezano v akademskih ter gospodarskih organizacijah. Pri tem je ob nastajanju znanstvenega znanja enako pomembno tudi razširjanje in uporaba znanstvenega znanja. Pomembna je popularizacija znanstvenega znanja in sicer tako s strani poklicnih raziskovalcev, kakor tudi znanstvenih novinarjev in učiteljev v procesih komuniciranja, ustvarjanja, vzdrževanja in krepitve omrežij in k trajnosti naravnih dialogov in v skupnih projektih državljanske (občanske) znanosti.
Razumevanje znanstvenih odkritij in spoznanj v obliki znanstvenega znanja in pravilno ter boljše razumevanje ustvarjalnih procesov na področjih znanosti in tehnike med državljani, je za vsako državo izrednega pomena. Je tudi pomemben cilj znanosti. Uvršča se med temeljne cilje znanosti; komuniciranje (=razlaganje, ki je strokovno neoporečno in zahtevnostno prilagojeno tistim, ki komunicirano sprejemajo) pa pot, ki vodi k uresničevanju cilja.
Naj uvodoma še opozorimo, da cilj znanosti ni opisovanje, »opis« sveta, ampak razlaga(nje) kako »svet poteka«.
Vse to opredeljuje komuniciranje znanstvenega znanja.
Prvič, komuniciranje znanstvenega znanja oziroma znanosti, predstavlja intelektualni izziv za poklicne raziskovalce in znanstvene novinarje. Izziv je v iskanju razumnih odgovorov, ki so se razvili na osnovi (samo)spraševanja raziskovalcev ob soočanju z opredeljevanjem in reševanjem raziskovalnih problemov z namenom boljšega in pravilnejšega razumevanja stvarnosti.
Drugič, posredovanje objektivno veljavnega novega znanstvenega znanja vsem radovednim in (ali) vedoželjnim državljanom je pomembno delovanje poklicnih raziskovalcev v odnosu do javnosti, do sveta, in je ne more prevzeti neka druga pomembna družbena skupina.
Komuniciranje znanstvenega znanja je sestavni del poslanstva poklicnih raziskovalcev. Medijske organizacije, konkretno posamezni znanstveni novinarji, nudijo raziskovalcem – komunikatorjem izobraževanje, usposabljanje in izpopolnjevanje, pa tudi različne načine udejanjanja komuniciranja s pisanjem oziroma nastopanjem v radijskih in televizijskih oddajah.
Komuniciranje kot tako seveda ni znanost. To lahko odvrne del populacije poklicnih raziskovalcev od aktivnosti, ki sicer so, kakor smo rekli, sestavni del sodobnega poslanstva nosilcev znanstveno-raziskovalne ustvarjalnosti. Komuniciranje namreč ne pozna »korektne« poti za sporočila raziskovalcev splošni javnosti. K mojstrstvu oziroma odličnosti v komuniciranju znanosti oziroma pravilneje znanstvenega znanja vodijo procesi učenja in napredovanja. Z nečem, kar raziskovalci že premorejo – s pisanjem ali govorjenjem o znanosti ali za znanost – je potrebno začeti, se učiti na napakah, jih odpravljati, jih tudi priznati pred državljani. In vsak napredujoč raziskovalec – komunikator prej ali slej pride do spoznanj: vztrajno pisanje in (ali) govorjenje o znanosti nudi nove izzive, pa tudi javno priznanje in osebno zadovoljstvo.
Uspešnemu, odličnemu raziskovalcu – komunikatorju komuniciranje vse bolj postaja nuja, pa tudi vse tesneje se prepleta z njegovim znanstveno-raziskovalnim vsakdanom.
Vse do poznih let 19. stoletja so bili edini popularizatorji znanosti in s tem dejanski komunikatorji znanstvenega znanja zgolj raziskovalci oziroma še vedno neštevilni znanstveniki v za tisti čas razvitih državah Evrope in ostalega sveta. Šele v 20. stoletju se začne dejanski razvoj znanstvenega novinarstva. To postaja vse pomembnejše in tudi nujnejše zaradi vse bolj dinamičnega razvoja znanstvenih odkritij in spoznanj. Ta so zahtevala mnogo pogostejšo in močnejšo »navzočnost« v medijih.
Slovenska znanstvena fundacija tudi ob priliki tega Zahvalnega dne filantropom in komunikatorjem znanosti izraža iskreno hvaležnost za komuniciranje dogajanja v znanstveno-raziskovalni dejavnosti, za predstavljanje odličnih raziskovalcev, vključno z vrhunskimi in enkratnimi znanstveniki ter za vso pomoč, ki jo nudijo poklicnim raziskovalcem, da je znanost na Slovenskem vse bolj odprta znanost, znanost ki vključuje vse radovedne in vedoželjne državljane v čim bolj trajna omrežja.
Znanstveno znanje posameznega poklicnega raziskovalca, ni njegova last. Je njegov spoznavni dosežek, potrjen s strani znanstvene skupnosti. Slednja posameznemu raziskovalcu, pa tudi raziskovalnim skupinam, priznava znanstveno ustreznost, pa tudi točnost spoznanj in uporabljenih metod. Tako znanstvena skupnost tudi priznava sposobnost spoznavno relevantnega operiranja z določeno trditvijo ter podaja tudi pravico do takšnega, sprejetega in odobrenega operiranja.
Posamezni raziskovalec in (ali) raziskovalna skupina je v raziskovalnem procesu nominalni nosilec znanstvenega znanja; njegov subjekt pa je zgolj znanstvena skupnost.
Glede na to vse znanstveno znanje pripada človeštvu. Zato je prav, da raziskovalke in raziskovalci širijo in delijo znanstveno znanje z vsemi tistimi državljani, ki izražajo interes zanj – ga potrebujejo, da lahko uspešno rešujejo določene probleme javnega in zasebnega življenja; napredujejo v vednosti in v opravljanju javnih funkcij; se lahko mrežijo s poklicnimi raziskovalci oziroma z njimi sodelujejo v oblikah državljanske (občanske) znanosti in tako soudejanjajo odprto znanost.
Komuniciranje znanstvenega znanja poklicnim raziskovalcem omogoča potrditev, da so oblikovani kot pomembna družbena skupina (skupnost). In hkrati, da niso v odnosu do ostale družbe samozadostni, da nimajo izključne pravice po zapiranju v samoizolacijo, da ne dopustijo, da postanejo sterilni in slednjič, da ne odmrejo. Odprtost v svet in za svet sta pomembni lastnosti raziskovalcev in nacionalnih ter nadnacionalnih znanstvenih skupnosti.
Razlaganje oziroma komuniciranje znanosti znanstvenega znanja radovednim in vedoželjnim državljanom razodeva odnos komunikatorjev – raziskovalcev in znanstvenih novinarjev do stvarnosti in do sveta. Zato je pri komuniciranju največje zadovoljstvo prvih in drugih v dialogu (s predstavniki splošne javnosti), sposobnost razumljivega in poenostavljenega, a še vedno strokovno neoporečnega sporočanja in na drugi strani odzivanja na sporočeno.
Pri poklicnih raziskovalcih je bil in ostaja tudi v prihodnje kot dosežek raziskovalčevega delovanja na podlagi skupne baze znanstvenega znanja in metod, ki jih je v določenem času prakticirala znanstvena skupnost, ki ji komunikator pripada. In to z natančnostjo, ki jo dopuščajo oziroma so jo dopuščale znanstvene metode, opazovanja ali merjenja. Zaradi tega je komuniciranje znanstvenega znanja s strani poklicnih raziskovalk in raziskovalcev lahko upravičeno odlično in neoporečno prenašanje znanstvenega znanja.
Pod »stvarnostjo« razumemo trajen in nespremenljiv prostor možnosti za udejanjanje in reprezentacijo stanj stvar; »svet« pa dojemamo (razumemo) kot celoto vseh dejstev in vseh obstoječih procesov – tako vzročnih, kakor tudi informacijskih.
Poklicnim raziskovalcem smo tako zaradi ustvarjanja znanstvenega znanja in zaradi udejanjanja prenosa znanja iz znanstvene skupnosti v splošno javnost hvaležni. Hvaležni, da lahko predstavniki splošne javnosti pri sebi zavrejo dvome, ki jih imajo glede znanosti oziroma znanstvenega že od prej ali pa so se jim določeni dvomi porodili prav med komunikacijskim procesom. Komunikatorji znanstvenega znanja namreč državljanom, splošni javnosti, pa tudi v določenih primerih predstavnikom posebnih javnosti odstirajo in »trasirajo« pot v opazovanje stvari samih in to brez praznoverja, zmede ali zmote, stran od lažiznanosti, ki jo je v obilici prav na družbenih omrežjih. Za državljanovo sposobnost gre, ki je danes tudi ne tako redko potreba po vednosti, ki omogoča, vpliva na aktivno državljanstvo.
Poklicnim raziskovalcem smo hvaležni da lahko predstavniki splošne javnosti v dialogu z njimi, napredujejo v vednosti, v boljšem razumevanju, pa tudi v pogostejši (upo)rabi znanstvenega znanja pri poklicnem delovanju ter pri poslanstvu, ki ga opravljajo.
Znanstveno znanje je vrsta kapitala s katerim posamezna država oziroma skupnost držav vpliva na razvoj družbe, da bo uspešna. Ta kapital je potrebno predstavljati javnostim, še zlasti splošni javnosti, da ga prepozna, uporablja in zagovarja.
Pomemben način razširjanja znanstvenega znanja predstavlja njegovo komuniciranje tako s strani njegovih ustvarjalcev med raziskovalci, kakor tudi znanstvenih novinarjev. Z razširjanjem znanstvenega znanja je omogočen proces sodobnega znanstvenega opismenjevanje oziroma dvig znanstvene in splošne pismenosti državljanov.
Pri tem se postavlja vprašanje – tako s strani komunikatorjev, ki izhaja iz dosežene samokritičnosti, kakor tudi s strani kritičnih državljanov – ali so bili s komuniciranjem znanstvenega znanja cilji doseženi in kako učinkovito.
Prav je, da so raziskovalci kot komunikatorji znanstvenega znanja samokritični in istočasno prepričani, da ni njihov problem nezadostna (u)slišanost in upoštevanost komuniciranega. Problem dejansko predstavlja dejanski vpliv aktivnih komunikatorjev na družbo. Njihov vpliv vsekakor ni med največjimi. Večji vpliv imajo gospodarstveniki, naložbeniki, odločevalci v javnih zadevah, pa čeprav niso tako esencialno zainteresirani za uveljavljanje znanstvenega znanja kot kapitala od raziskovalcev, popularizatorjev znanosti in znanstvenih novinarjev.
To dejstvo pa ne odvezuje Slovenske znanstvene fundacije in njenih soustanoviteljic od prizadevanj za večji vpliv komunikatorjev znanstvenega znanja na razvojno strategijo ter njeno uresničevanje.
Slovenska znanstvena fundacija izraža iskreno hvaležnost vsem filantropom »za več znanosti na Slovenskem«, ter s tem za popularizacijo znanstvenega znanja in znanosti, za boljše javno in zasebno razumevanje znanosti ter za soomogočanje slavljenja znanosti in njenih (so)ustvarjalcev s tradicionalnimi prireditvami kot je spomladi Evropski dan znanosti za mlade, jesenski Svetovni dan znanosti za mir in razvoj (10. november), Zahvalni dan vzornim donatorjem in odličnim komunikatorjem znanosti, letni slovenski nacionalni festival znanosti, letna podelite priznanj Prometej znanosti in razglasitev Komunikatorja/Komunikatorice znanosti vsako poslovno leto.
Pri pripravi tega govora so bili uporabljeni naslednji viri:
- Shortland, Michael, Gregory, Jane (1991), Communicating Science. A Handbook. Harlow : Longman Scientific & Technical.
- Ule, Andrej (1996), Znanje, znanost in stvarnost. Ljubljana : Znanstveno in publicistično središče.
- Bridgestock, Martin, Burch, David, Forge, John, Laurent, John, Lowe, Ian (1998), Science, technology, and society: an introduction. Cambridge : Cambridge University Press.
- Kobal, Edvard, Čot, Darja (ured.) (2002), Odpiranje slovenskih raziskovalnih in razvojnih jeder v svet / Opening of Slovenian Research and Development Cores to the World. Ljubljana : Slovenska znanstvena fundacija.
- Kobal, Edvard, Čot, Darja (ured.) (2004), Komuniciranje znanosti in o znanosti: Sporočanje znanstvenih dosežkov javnosti s pomočjo različnih medijev. Ljubljana : Slovenska znanstvena fundacija.
- Kobal, Edvard, Radosevic, Slavo (ured.) (2005), Modernisation of Science Policy and Management Approaches in Central and South East Europe. Amsterdam : IOS Press.
- Kobal, Edvard, Firth Howie (2022), Slovenija in Škotska povezani v komuniciranju znanosti / Slovenia and Scotland, partners in Communication of Science. Ljubljana : Slovenska znanstvena fundacija.