Herman Potočnik Noordung(1892-1929), slovensko-avstrijski inženir raketne tehnike, je bil vizionar in genij klasične astronavtike v prvi polovici 20. stoletja.
Kot vizionar je imel sposobnosti notranje doživeti vse v zvezi s potovanjem in bivanjem v vesolju, kar se v stvarnosti še ni zgodilo.
Kot genij se je odmaknil od zgolj domišljijskih predstav sodobnikov, saj je bil univerzitetno šolan strokovnjak za raketno tehniko in tako sposoben tehnološkega predvidevanja, kar je nujno za stvarne napovedovalce prihodnega razvoja in dometov tehniške ustvarjalnosti.
Vrh Potočnikovega ukvarjanja s človekovimi možnostmi ciljanega prodiranja in delovanja v vesolju predstavljajo njegove zamisli o oblikovanju oziroma arhitekturi, notranji opremi ter delovanju vesoljske postaje.
Vesoljska postaja ima osnovno namembnost v nudenju obnove goriva, vode, energentov in drugih potrebnih stvari za nadaljevanje odprave po vesolju. Omogoča tudi počitek odpravi ali zamenjavo v sestavi nadaljnje odprave. Vesoljska postaja pa je lahko tudi več funkcionalni objekt: omogoča izvajanje opazovanj, meritev ali dalj časa trajajoče znanstveno raziskovanje. Slednje zahteva na postaji vzpostaviti pogoje, ki so slični pogojem na Zemlji, saj nihče ne želi, da bi vesoljci utrpeli posledice trajne narave. Potočnik je zato predvidel lokacijo vesoljske postaje v orbiti okrog planeta Zemlje ter z umetno ustvarjeno težnostjo, bistveno za optimalno človekovo (Zemljanovo) življenje in delovanje.
Prevodi Potočnikove knjige Problem vožnje po vesolju v celoti ali v omejenem obsegu zgolj določenih vsebin so bili v 20. stoletju rezultat odločitve povečini tehniških strokovnjakov ter dejanja odličnih prevajalcev . S prevodom v nemškem jeziku napisanega originala v druge jezike – med drugim v druge svetovno pomembne jezike kot je angleščina, ruščina ter za Slovence izjemno pomembno dejanje – že več izdaj v našem, maternem jeziku, je širok krog ljudi, ne zgolj strokovnjakov, lahko spoznal avtorja, Hermana Potočnika oziroma Hermanna Noordunga, ter njegovo sporočilo – enkratno napoved prihodnosti in vere vanjo.
Prevodi, še zlasti v angleškem jeziku, so omogočili, da so zgodovinarji znanosti in tehnologije Potočnika pravilno in pošteno ovrednotili ter ga integrirali v klasično astronavtiko kot pomembnega sooblikovalca ter pripravljavca poti po kateri so inženirji, znanstveniki in astronavti ter kozmonavti čez desetletja dosegli domete „klasikov‟ ter jih presegli.
Trdno smo prepričani, da bi bil Herman Potočnik ponosen na dosežke vesoljske tehnologije od 60. let 20. stoletja dalje, na dosežke, ki jih je v zadnjem desetletju svojega življenja zgolj lahko predvideval, nikakor pa še niso bili dani pogoji v zvezi s takratno razvitostjo tehnike, da bi bili uresničeni. In genialnost je prav v moči uma, ki je trdno prepričan, da bo do tistega, kar mu je bilo dano zgolj v videnju, tudi postalo realnost. V tem je genialnost Hermana Potočnika.
Herman Potočnik je imel nezaustavljivo voljo za odkrivanje in osvajanje še nenaseljenih prostorov. Seveda ne nenaseljenih prostorov na planetu Zemlja, ampak izven Zemlje, v vesolju. Vesolje mu je predstavljalo prostor, ki je izjemno zanimiv. Vesolje mu je bil izziv.
Odziv, ki se je pripravljal, se je napajal iz njegove strastne želje po poglobitvi v značilnosti tega prostora ter iz potrebe človekove prilagoditve na pogoje in razmerja, ki obvladujejo te prostore, da v njih lahko krajši ali daljši čas preživi, raziskuje in opravlja še druge aktivnosti. Skratka, da tudi tam poglobljeno doživlja vse tisto, kar lahko zazna in občuti zgolj človek – sedaj vesoljec.
Vesoljec postaja opazovalec, izvajalec eksperimentov, raziskovalec nenaseljenega prostora in v nenaseljenem prostoru za potrebe znanosti, gospodarstva, vojaških zadev, nujno pa postaja zaradi vse pogostejšega delovanja planetu Zemlji bližnjem vesolju tudi vnašanje ozaveščene kulturne razsežnosti, najznačilnejšega „odtisa‟, ki ga lahko pušča človek za sabo.
Razmišljanja inženirja Hermana Potočnik, še zlasti v obliki tehnoloških predvidevanj so aktualna tudi danes. Vendar ne zgolj na področju vesoljske tehnologije, temveč tudi in še zlasti v zvezi z zadovoljivo oskrbo z energijo.
Že pred stoletjem je bila Potočnikova misel usmerjena k alternativnim virom energije – k izkoriščanju moči vetra, vodnih tokov morij in oceanov, Sončevega sevanja. Te vire je Potočnik prepoznal kot smiselne vire energije v prihodnosti – v naši stvarnosti.
Potočnik je prepoznal velik izziv v neskončnih zalogah energije „skritih‟ v vodnih masah morij (oceanov). Leta 1928 je v reviji Der getreue Eckart objavil strokovni sestavek o pridobivanju energije iz toplote morij, to je o smiselnosti izkoriščanja temperaturnih razlik vodnih plasti.